Samanta Kobal
HIPOTEKA
Skupina odrasli, gledališka sezona 2006/07
Režija .....................................................................................Samanta Kobal
Mentorici ....................................................Samanta Kobal, Urška Bradaškja
Scena, kostumi .......................................................................skupinsko delo
Lučni tehnik in tonski tehnik ......................................................Jaka Varmuž
Igrajo:
Tonca/Oskar .......................................................................Valentina Šukljan
Harlekin/Brigela .....................................................................Karmen Munda
Pantalon/Felice ................................................................................Igor Rojc
Minca/Marjeta ....................................................................Alenka Merkandel
Iza ...........................................................................Nevenka Sever Gamulin
Premiera 6. julija 2007 v Gledališču Koper. Predstava traja 60 minut.
Da je tržnica srce mesta priča tudi ta igra, ki se dogaja prav tam. Pet oziroma devet ljudi se nekega dne znajde na trgu, da bi kaj več izvohali o novem prišleku v mestu, ljubljančanu Oskarju. Lepi tujec, ki šarmira vse ženske na trgu gre seveda zelo v nos moškim predstavnikom. Ker branjevkam na tržnici ne stane nič prikrito, seveda takoj vtaknejo nos v čednega moškega, ki se trudi biti prijazen do vseh. A hitri Harlekin in bistri Brigella takoj zavohata, da ta mineštra malce smrdi po zažganem. Vohljata in še dodatno mešata štrene, ki jih zapletajo vsi vpleteni. A konča se seveda tako kot se spodobi. Liki preživijo lep in zanimiv dan. Spremenijo se ne, samo bogatejši so za novo izkušnjo. Osramočeni so se vrnili domov, ostali pa se bodo zopet vsak dan srečevali na starem dobrem »placu« ter iz dneva v dan nestrpno pričakovali novega »Oskarja«, da se bo tudi pri njih končno spet kaj razburljivega dogajalo.
OD COMEDIE DELL'ARTE DO HIPOTEKE
Velik izziv nam je bilo spopasti se s commedio dell'arte, ki smo jo spoznavali in kasneje izpopolnjevali skozi celo leto. Vse se je sukalo okoli te zvrsti, ki na prvi pogled izgleda zelo preprosta stvar, a so nas boleče mišice ob koncu vsake ure opomnile, da temu pač ni tako. Nadeli smo si maske in se prepustili voditi Harlekinu, Colombini, Zaljubljencema, Brighelli, Kapitanu, da nas popeljejo v karnevalski vrvež spletk, nakan, ukan in kar je pri vsej stvari najpomembnejše, popeljali so nas v neizprosen tempo hitre menjave razpoloženj in stanj, preko katerih se lik izraža skozi predstavo.
Naučili smo se predvsem se poslušati na odru. Uvideli smo, da morajo igralci na odru vedno delovati kot dobro utečena celota, kajti med seboj so povezani z nevidno nitjo, ki se pretrže že ob misli, da hoče kdo od nastopajočih kreniti po svoji, drugačni poti. In končno smo se začeli zavedati svojega telesa, ki je postalo aktivni interpret besedila. Beseda brez aktivnega telesa postane samo mrtva črka neke ploske novice. Beseda podčrtana s telesno igro pa postane tista prava, nosilka igre in sporočila, ki jo besedilo želi sporočiti občinstvu-Dobili smo Hipoteko. Tako posebno! Z obrestmi smeha.
Samanta Kobal
mentorica za dramaturgijo in režijo
SAM SVOJA MARIONETA
Igralec sam s sabo upravlja kot z marioneto. Medtem ko izgovarja besede avtorja, se mora držati znotraj okvirov svojega lika, verjeti v imaginarne okoliščine, držati se mora mizanscene, poslušati in reagirati na soigralce. Naučili smo se kako se ozaveščene emocije uporabi pri ustvarjanju lika. Igralec je klavir (instrument - telo) in pianist (interpret) obenem. Če klavir ni uglašen, se tudi najčistejša emocija pianista ne more izraziti, in obratno, če ima pianist zaklenjena vrata do svojih čustev, bo njegovo igranje na še tako uglašen klavir zvenelo prazno, brez duše, brez življenja. Tako smo začeli z delom na monologih in krajših scenah. Analizirali smo značaje, besede napolnili z emocijo, skrbeli da živimo na odru v okviru lika in ugotovili da je ključ, da na odru prebudimo našo organsko naravo in s tem pristne reakcije lika v tem, da na odru živimo trenutek za trenutkom, tukaj in zdaj. Le tako se lahko naša organska narava, naš instrument, odziva na nase ukaze. Ko se je Samanta odločila, da bo v drugem delu šolskega leta delala na Commedii dell'arte, smo značaje in gibanje tipičnih likov raziskovali z opazovanjem in vživljanjem v živali, z vajami ugotavljali, kaj lahko z različnimi deli telesa sporočamo in kako se gibajo marionete.
Urška Bradaškja
mentorica za igro in gib