Samanta Kobal

DRUŽINSKA VEČERJA
Skupina odrasli, gledališka sezona 2005/06


Režija ..........................................................Samanta Kobal
Mentorici .........................Samanta Kobal, Urška Bradaškja
Scena, kostumi ............................................skupinsko delo
Lučni tehnik ........................................................Siniša Milić

Igrajo:

Helena ........................................................Štefanija Hribar
Cveto .....................................................................Igor Rojc
Elizabeta .....................................................Karmen Munda
Margerita .........................................................Tanja Krstov
India ........................................................Alenka Merkandel
Tereza ......................................................Nataša Kocjančič
Anastazija ................................................Valentina Šukljan
Grofica Von Bauer ........................Nevenka Sever Gamulin
Tatiana Von Bauer .......................................Alenka Mahne
Butler Tomas ...................................................Tomi Tavčar


Premiera je bila 28. junija 2006 v Gledališču Koper. Predstava traja 60 minut.


DRUŽINSKA VEČERJA

Večer, ki naj bi bil prijeten za vso ožjo družino gospe Helene, se sprevrže v pravo nočno moro medsebojnih družinskih obračunavanj. Slavljenka izkoristi svojo šestdesetletnico, da bi povabljencem zaupala veliko srečo svojega življenja, vendar se ob začetku še ne zaveda, da ima vsak od ožjih družinskih članov pripravljeno presenečenje. Vsa presenečenja, ki smo jim priča v enem večeru, pa prikažejo vse razpoke v tej takoimenovami ugledni meščanski družini. Poleg vseh grozot, ki jim je Helena priča, se na večerji pojavi še skrivnostna gostija, ki še do konca poruši že tako omajane temelje te veličastne družine. Kot da vsega še ne bi bilo dovolj, sta na večerji prisotni še petični gostji modre krvi iz Amerike, ki se kar ne moreta načuditi nad vaško pestrostjo dogajanja. Majhna steklenička grenko-pekočega strupa se je torej dokončno odprla in zastrupila vse sodelujoče.


OTROČJE LAHKO

Reči, bomo nekaj prebrali ali nekaj malega napisali, se sliši otroško lahko. Ampak samo sliši se tako. Resnica pa tiči čisto nekje drugje. Rutina, ki smo ji vsakodnevno podvrženi, nas neusmiljeno poganja po strugi, ki se je brez napora ne rešimo tako zlahka. Vkalupljeni smo v vsakdanje prebiranje časopisov, revij, poleti pa še plašnih romanov. Pisanja pa se v večjem obsegu spomnimo samo okoli božično - novoletnih praznikov, ko se prav obupano lotevamo pesnenja vseh dobrih želja.

Dolgi domišljijski pogovori, ki smo jih spretno, potrpežljivo in zavzeto tkali celo leto, so pripomogli k odpiranju mentalnega domišljijskega sveta, ki je seveda povod za pisanje zgodb. Te smo jih naknadno preoblikovali v dramske peripetije dramskih likov. Začeli smo pri pisanju par vrstičnih zgodbic, nadaljevali s komentiranjem slednjih, ki so se pod našimi pripovedmi raztezale in raztegovale v neskončne prostrane poljane dogodkov, trenutkov, likov, oseb, medsebojnih povezav, ter se omejile, čeprav skoraj z gotovostjo lahko rečem, da nerade, v avtorskem dramskem besedilu Družinska večerja.

Premišljeno izbrana tematika, čeprav zamejena v okvir teksta, vsem nastopajočim omogoča, da v tem kratkem in enkratnem trenutku trajanja predstave in na intimen način izživijo z vso polnostjo in domišljijsko neokrnjenostjo svoj začrtani dramski lik.

Naučili smo se pozorni opazovati ter nazorno, jasno in jedrnato pripovedovati, in to je prvi korak k dramsko - gledališkemu ustvarjanju.

Samanta Kobal
mentorica za dramaturgijo in režijo


SEM JUNAK SVOJE ZGODBE

Ko prvič stopimo na oder in želimo postati igralci, se moramo kot novorojenčki učiti hoditi, premikati, poslušati, slišati, sedeti, ležati, gledati, videti, logično razmišljati in spoznati, da igrati ne pomeni lagati. Laž so imaginarne okoliščine, logika in čustva igralca so pa čista resnica.

V ta namen smo razvijali čutni spomin in se dotaknili tudi čustvenega. Da smo takoj prešli na kreativno stanje, v katerem svobodno ustvarjamo in pozabimo na vse kar ni tukaj in zdaj, smo se najprej mentalno in telesno spostili tenzij, ki so se nabrale čez dan ali pa v telesu tičijo že nekaj časa. Veliko smo improvizirali, zbudili domišljijo in iskali otroškost, ki zbudi zaupanje in vero v imaginarne okoliščine. Spoznali smo, da ne govorimo samo z besedami, da ima tudi telo svojo govorico in da ne opazujemo samo z očmi, ampak tudi z drugimi čutili.

Ko smo se že »domače« gibali v imaginarnih okoliščinah, smo začeli delati na dramskem liku, katere so igralci - učenci ustvarili pri delu s Samanto. Spoznali smo razliko med razlaganjem lika in igranjem lika. Igralec - lik mora vstopiti v svojo domišljijo direktno v notranji konflikt, katerih se navadno v življenju izogibamo in s tem živeti za čas predstave, danes z naslovom Družinska večerja.

Urška Bradaškja
mentorica za igro, gib