ULICA
Skupina starejši osnovnošolci

Režija in mentorstvo.......................................................................... Urška Bradaškja

 

Igrajo:

Policist in vandal ........................................................ Peter Erzetič in Matic Blagonič
Punca in fanta ................................ Vanja Janežič, Rok Meznarič Rihter in Rok Matič
Opravljivki ...................................................................... Anastazija Šik in Ria Drožina
Fotografinja ................................................................................... Katarina Kocjančič

 

Glasba, kostumi in scena: skupinsko delo
Lučni in tonski tehnik: Igor Šturman

Premiera, Kulturni dom v Dekanih, 22. februar 2013 ob 18.30.

 

V tem semestru gledaliških vaj, ki so za polovico udeležencev te skupine nova izkušnja in kateri bodo v vlogi igralca tokom predstave stali prvič na odru, smo raziskovali predvsem, kaj je skupina, kaj pomeni poslušati sebe in druge v skupini, kaj je moja odgovornost do skupine in kaj lahko prispevam k celoti, ne pa danes tako pogosto razmišljanje, kaj lahko vzamem. Več kot prispevaš, večja in popolnejša je celota, v našem primeru predstava. Raziskovali smo, kaj pomeni biti soigralec, ker razen če ne ustvarjaš monodrame si vedno soigralec in le s soigralcem, le v odnosu lahko nekaj ustvarim in se izrazim. Pomemben je torej moj odnos do dela, do svojih soigralcev, do lika, ki ga ustvarjam, do predstave, celote, skupine, odra, publike, tehnika, režiserja, mentorja.

Raziskovali smo, kako lahko sočasno deset ljudi sobiva na odru in kako potrebna je velika mera discipline, kako potrebna so »pravila igre«, da lahko na videz preprosta stvar, kot je hoja ali pogovor, deluje preprosto in spontano na odru, da lahko tako raznolika skupina deluje kot celota, da se lahko posameznik znotraj skupine, v našem primeru igralec, izrazi le, če ga soigralci podpirajo in delujejo v skladu s pravili in okoliščinami predstave ki smo jih določili.

Zanimalo nas je tudi, kaj sporoča moje telo na odru, v določenih pozicijah, kaj sporočam z glasom in besedo, kako ustvarim odnose in kako uporabljam in usmerjam domišljijo tukaj in zdaj, trenutek za trenutkom.

Kako bo uspela predstava, ki je le skupek krajših prizorov, ponekod improvizacij, je popolnoma odvisno od naših mladih igralcev, ker je zasnova predstave taka, da sloni večina odgovornosti na njih samih, na njihovem odnosu do dela, disciplini, na trudu, ki so ga in ga bodo vložili. Predvsem pa bomo uspeli, če ne bodo igralci sami sebi bolj pomembni kot pa njihov lik, ki ima v predstavi določeno vlogo in če bo skupina ustvarila harmonijo in ne le naključnih solo pevcev.