Grigor Vitez / Urška Bradaškja

HUDE BITKE
skupina osnovnošolcev, gledališka sezona 2005/06

 


Režija .......................................................... Urška Bradaškja
Mentorici .......................... Samanta Kobal, Urška Bradaškja
Scena, kostumi .............................................. skupinsko delo
Lučni tehnik ......................................................... Siniša Milić

Igrajo:

Zajec ................................. Neja Slokar
Veverica .......................... Dorotea Volk
Ptica .................................. Naja Stanič
Volk ...................................... Vita Kocet
Jež ..................................... David Cupin
Merjasec .............................. Leo Slokar
Lisica ................................... Alin Modrič
Medved .......................... Jernej Galjanič

Premiera je bila 13. junija 2006 v Gledališču Koper. Predstava traja 20 minut.

 

HUDE BITKE

Zgodba, ki jo je napisala Urška Bradaškja po motivih pravljice Grigorja Viteza in na podlagi improvizacij učencev Gledališke šole, pripoveduje o živalih, ki na jasi najdejo zrcalce in vsakdo izmed njih je prepričan, da je ta slika njegova. »Slika« s hudimi bitkami prehaja iz roke v roko dokler...In kaj zdaj?

Zgodba ni le pripoved o živalih, ki ne razumejo, da je njihova »slika« samo zrcalce. Ukvarja se z večnimi vprašanji, na katera imajo otroci svoj pogled in preproste odgovore. Kam nas pripeljejo prepiri? Zakaj bi uničevali, če lahko skupaj ustvarjamo? Poglejmo, kaj nam sporočajo otroci!

 


KAKO SMO USTVARILI IGRO?

Predstava je zaključni del celoletnega spoznavanja gledališke umetnosti, s katero smo se ukvarjali zadnje tri mesece. Otroci so s svojimi spontanimi idejami in zamislimi sodelovali pri nastajanju teksta in svojih akcij na odru. V tem šolskem letu so se naučili sprejeti odgovornost do gledališke komunikacije.

Ker smo otroci, smo imeli najraje družabne igre, ki se od dramskega igranja razlikujejo v stopnji, ne pa v vrsti. Tako smo spoznali, da obstajajo skupen dogovor glede pravil, skupna naloga, ki mora biti opravljena ter skupinska vzajemna akcija v smeri cilja. Z družabnimi igrami smo se spoznavali, razvijali občutek za ritem, žalostno, jezno in veselo peli pesmi, ustvarjali žive skulpture, bili dva v enem telesu, »videli« še z drugimi čutili itd. Naučili smo se tudi improvizirati in ustvarjati gledališke prizore. Spontano smo se vključevali, razvijali odnose, učili poslušati soigralca.

Ker imajo otroci še bujno domišljijo, je ni potrebno dodatno spodbujati, kot to počnemo pri odraslih igralcih - učencih. Otroci verjamejo ter spontano in polno reagirajo na imaginarne okoliščine. Tako smo razvili zavest o tem kdaj se igramo doma in kdaj igramo na odru, kjer je potrebno spoštovati zunanja pravila za uspešno ustvarjanje.

Urška Bradaškja
mentorica