Carlo Goldoni

VEČER ZA POGOVOR
skupina srednješolcev, gledališka sezona 2005/06


Mentorici: Samanta Kobal, Urška Bradaškja
Režija: Samanta Kobal
Scena, kostumi: skupinsko delo
Lučni tehnik: Siniša Milić


Igrajo:
Prometej .............................Martin Agostini Pregelj
Neža ...................................Maja Rodela
Polona ................................Kaja Pinter
Veronika .............................Katja Furlanič
Kristina ...............................Mateja Lovrečič
Brane .................................Jure Pinter
Aneja ..................................Sintija Veškovo
Sofija ..................................Tina Ceglar


Premiera 30. junija 2006 v Gledališču Koper. Predstava traja 60 minut.

 
VEČER ZA POGOVOR

»Bus Bar« naj bi bil prizorišče prijetnega koncerta zanimivih glasbenikov, vendar se kaj kmalu situacija obrne popolnoma drugam. V baru se začnejo zbirati obiskovalci, ki so si med seboj bodisi neznanci, kolegi, prijatelji, partnerji.

V bar pridejo v želji po prijetni glasbi, čeprav se na vrhuncu večera prav vsi prijetno oddahnejo, ko izvejo, da bo iz neznanih vzrokov koncert odpadel. Novica jih namreč preseneti prav sredi vročega razpravljanja o raznoraznih življenjskih tematikah. Pogovor se giblje med razpravljanjem o osamljenosti, partnerstvu, boleznih, nadnaravnih pojavih.

Čeprav so na začetku samo kolegi in znanci, jih večer poveže z neko navidezno nitjo. Večer jih naredi zrelejše. Postanejo bolj odrasli ter s tem bolj odgovorni do sveta, katerega aktivni del so, v tistem trenutku večera postali tudi sami.


BESEDE, KI SO NAENKRAT KONJ POSTALE

Besede, besede, ki jih dnevno izrečemo ali samo iz sebe se, če prav dobro pomislimo, neumorno tvorijo v neskončne verige vsega našega bivanja, ter si ga s tem tudi na neki način osmišljamo. Dostikrat besedičimo vsak dan, kar tja v en dan in nič ne uspemo povedati, pa bi kdaj prav radi.

 Prav s tem, povedati to, kar bi radi, smo se ukvarjali pri mojih urah. Naučili smo se reducirati in premišljeno izbirati besede, ki so primerno opisale želeni trenutek ali razpoloženje. Zavestno smo se izogibali besedičenju in ugotovili, da z manj besedami lahko dosežemo večji učinek. In na tej točki, metaforno rečeno, je res beseda konj postala. Postala je orožje, preko katerega so se srednješolci zavedli, da lahko izrazijo svojo nemirno in raziskujočo dušo danega obdobja.

Besede so postale njihovo orožje, preko katerega se lahko spoprimejo z vprašanji, tegobami, hrepenenji, željami, stereotipi in tabuji njihovega sveta in naše, današnje družbe, za katero so se začeli zavedati, da so sestavni del tudi oni sami.

Nastala je predstava Večer za pogovor, ki si pogumno rezervira večer za pogovor o navidez vsakdanjih temah, ki pa, če kopljemo globlje in jih pobarvamo z osebno noto, postanejo nadvse življenjsko pomembne teme odraščajoče mladine na življenjskem vstopu v odraslost in samostojnost. Besede so kar naenkrat postale odraz njihove - naše zrelosti in strpnosti do, v prvi vrsti, nas samih ter ostalih takih ali drugačnih oseb, ki nam dnevno prečkajo pot.

Samanta Kobal
mentorica za dramaturgijo in režijo


POKAZALI SMO, KDO SMO!

Dramsko igro smo začeli spoznavati z družabnimi igrami, ki se od dramske igre razlikujejo v stopnji, ne pa v vrsti. Uporabili smo jih tudi kot sproščanje, da smo pozabili na vse kar ni tukaj in zdaj in tako prebudili naše kreativno stanje, v katerem smo lahko ustvarjali. Ugotovili smo, da obstaja skupen dogovor glede pravil, skupna naloga, ki mora biti opravljena ter skupinska vzajemna akcija v smeri cilja.

Prebujali smo domišljijo, ugotovili, da svet okoli sebe zaznavamo s petimi čutili in da je telesna govorica ravno tako pomembna kot besede.

Ko smo začeli improvizirati smo spoznali, da na odru ne znamo početi več tistega, kar je v našem vsakdanjem življenju tako samoumevno in preprosto kot hoditi, premikati se, brati, jesti, govoriti,... Če smo se na odru pretvarjali, da razmišljamo ali čustvujemo je publika videla laž in nam ni verjela. Tako smo se učili slediti notranjemu impulzu, da je lahko spregovorila naša organska narava, z njo logika in logično razmišljanje, ki je ustvarilo resnico in vero v imaginarne okoliščine ob popolni zavesti.

Na zadnje smo delali na dramskih likih, ki smo jih oblikovali v improvizacijah. S svojo domišljijo smo ustvarili življenje svojega lika in aktivno živeli v okviru tega značaja, ki je del predstave Večer za pogovor.

Urška Bradaškja
mentorica za igro, gib