Urška Bradaškja

NAJBOLJŠI PRIJATELJI
(tekst je nastal na podlagi improvizacij)
Skupina dijaki, gledališka sezona 2009/10


Režija: Urška Bradaškja
Scena, glasba, kostumi: skupinsko delo
Tonski in lučni tehnik: Igor Šturman


Igrajo:

Monika …………………….……….…….. Evelin Bizjak

Nina ……………………………………..  Ema Antončič

Mia ……………………………...………….. Lara Kavčič

Zan ………………………….……………..  Franko Đira

Aleks ……………………..……………….. Tomi Brajda

 
Premiera 20. junij 2010 v Kulturnem domu v Dekanih.


Dva najboljša prijatelja, dve najboljši prijateljici in dekle, ki nima najboljše prijateljice.

Kaj vam najprej »pade ne pamet«, če omenim besedo prijatelj/ica? Prepričana sem, da pred seboj vidite podobo vašega prijatelja/ice, ki izpolnjuje skoraj vse vaše kriterije prijateljstva. Skoraj pa zato, ker je kriterijev toliko, kolikor nas je na svetu. Zato naš/a prijatelj/ica nikakor ne more izpolniti vseh naših pričakovanj, ker seveda nikakor ne more izpolniti vseh naših kriterijev. In zato smo včasih, čeprav ga/jo imamo neznansko radi tudi jezni na to osebo in zgodi se tudi, da nas dejanja te osebe pripeljejo do tega, da ji nikoli več ne opravičimo. Ste se kdaj vprašali, zakaj ta oseba tako razmišlja, tako čuti in katere življenjske situacije so jo pripeljale v današnje okoliščine in do odločitve, da je delovala tako, da vas je prizadela?

Vse kar počnemo je samo klic po ljubezni, pa naj se nam zdijo dejanja nekaterih še tako nesprejemljiva. In tako kot kaj je prijateljstvo, smo se kaj je ljubezen naučili najprej od svojih staršev in to ljubezen projiciramo v svet okoli nas. In če dobimo že od začetka popačeno sliko, kaj to ljubezen je, da to ni nekaj radostnega, da je to nekaj kar boli, da je to nekaj kar kliče po ujetosti in ne diši po vrtnicah, se bomo celo življenje trudili in iskali  tako ljubezen in na tak način, kakršne so naše vrednote in bomo skozi imeli občutek, da nekaj ni prav. In konec koncev, če si hočemo dobro in nas dejanja, ki jih počnemo na podlagi teh vrednot onesrečujejo, lahko na sebe pogledamo s ptičje perspektive, pri sebi razmislimo in te vrednote spremenimo. Za to pa je potrebna odgovornost in odločitev, da prenehamo biti žrtve okoliščin, ker smo si okoliščine v katerih smo se znašli, ustvarili sami. In ljubezen je radost, je toplina, je svoboda in diši po mavrici in vrtnicah.