Filozofsko - gledališki razmislek o času, ki ga ne moremo zajeziti

Na podlagi skupinskih improvizacij napisala Samanta Kobal

KDO SE SKRIVA ZA TVOJO MASKO

 

Režija in mentorstvo.................................. Samanta Kobal

 

Igrajo:

Ana Zupan

Ajda Zupan

Maja Černuta

Leon Sorič

 

Izbor glasbe .................................. Samanta Kobal

Maske ............................................... Ajda Zupan


Kulturni dom v Dekanih, 21. junij 2013  ob 19.00.

 

Predstava je razdeljena na štiri prizore:

- Aerobika

- Tajna agentka 007 pod krinko

- Odtekanje časa

- Prodajalka časa

 

Ob začetku naših srečanj v marcu, smo se jaz Samanta, Ana, Ajda, Maja in Leon v en glas odločili, da se podamo v neznano. Da gremo odkrivati nove, še neraziskane svetove, ki se skrivajo v nas samih. Rekli smo si: dajmo videt, kaj vse je tu notri. S čim vsem lahko igram in kaj vse lahko postane izrazno sredstvo na odru. Pa dajmo! Pa smo šli. Kot edino popotnico smo imeli lastno telo in domišljijo. Brez scene in brez kostumov.

 Naš začetek raziskovanja je bila zgolj iztočnica, aerobika in Leon kot inštruktor. Verjetno če bi zdaj koga od nastopajočih vprašala ali je pričakoval tako vsebino na dano iztočnico, bi bil najverjetneje odgovor ne.

 Aerobika nas je popeljala v čisti svet domišljije, metafizike, vesolja, filozofskih vprašanj o času, človeškega obstoja in vesoljnega časa. Odprla so se nam vprašanja, kot so: ali je čas mogoče ustaviti? Ali je čas relativen? Kaj bi se zgodilo, če bi vsak od nas imel svoj čas? Kako človek dojema čas? Kako ga opišemo? In še mnogo takih in drugačnih vprašanj je letelo mimo. Na naši poti raziskovanja smo se srečali z belo masko ali kot jo tudi poimenujejo, nevtralno masko. Masko, ki hkrati pove vse in nič. Masko, ki nas naredi enega enakega drugemu. Maska pod katero naredimo še tako malenkost, mali neznaten gib telesa, pa nas lahko vidno razloči od ostalih. Hecni triki! In tako smo se odločili povezati masko in čas. Mogoče si pojma nista blizu, a preneseno v človeški sistem bivanja, delovanja in razmišljanja, se pojma vsekakor prepletata in sta skorajda neločljiva.

 Skupno vsem nam ljudem je, da nosimo maske, ne take iz papirja ali usnja ali plastike, ampak take življenjske, nujne, hotene, želene ali nehotene in neželene. In skupno vsem nam ljudem je, da nam čas odteka ne glede na to ali ga živimo, ali ga pa samo pustimo teči mimo. Ustaviti ga pač ne moremo. In če ga ne moremo ustaviti, dajmo ga poizkusiti vsaj živeti tako, da nam ne bo, ko bo našega časa konec, bilo žal, da smo ga tako po malomarnem zapravili.